Prijateljica mi je povedala, da je rak zarezal tudi v njeno življenje
Bil je povsem običajen lep sončen dan in prijateljica me je povabila k sebi na kavo. Veselila sem se najinega druženja, posedanja na njeni sončni terasi in klepeta ob dobri kavi. Toda tisti trenutek, ko sem stopila skozi vrata njenega stanovanja, sem preprosto vedela, da nekaj ni v redu. Sedla sem na teraso in počakala, da prijateljica pride z besedo na dan.
Po nekaj minutah sedenja v tišini se je obrnila k meni s solzami v očeh in rekla rak in sprva sploh nisem dojela resnosti te besede. Mogoče podzavestno nisem želela slišati. Ko sem za silo prišla k sebi, sem jo prijela za roko in jo vprašala, kdo se sooča z diagnozo rak, ona ali kdo od njenih bližnjih. Povedala mi je, da je ona dobila diagnozo rak pred tremi dnevi, da se je takoj po tem zaprla v svoje stanovanje in ni še nikomur povedala za to. Ko sem samo pomislila kakšen pekel je dala skozi v teh treh dneh, saj nas še vedno vseh zmrazi, ko slišiš besedo rak, pa čeprav je večja možnost za preživetje, kot je bilo včasih.
Vstala sem, jo stisnila v objem in ji rekla naj se najprej izjoče ali razjezi ali karkoli ji pač pride na pamet. Ko se je malo pomirila sva se začeli odkrito pogovarjati o tem, kaj rak pomeni in kaj prinese s sabo. Rekla je, da ve, da pot ne bo lahka. Ob tem sem ji zagotovila, da na tej poti zagotovo ne bo sama, da sem ji vedno na voljo in da ji bom stala ob strani, pa verjetno ne samo jaz. Sicer sem hvaležna, da še nisem bila v njeni koži, ampak se mi vseeno zdi, da je treba na glas povedati, da je rak v tvojem življenju in se predvsem izogibati ljudi, ki so negativni. Zase vem, da jo v teh težkih trenutkih ne bom pustila na cedilu in bom poskusila biti pozitivna tudi za njo.